Ura je 9.30 in počasi se prebujam. Pretegnem se in prva (ok, morda ne ravno prva) zavestna misel je namenjena Lariki, moji deklici (fotka na desni). Pogledam še enkrat na uro in pomislim, da je bila Lari včeraj verjetno zelo utrujena in zato še kar počiva. Počasi se še enkrat pretegnem in grem pogledati v njeno sobo: Larika tam leži vsa blažena in še vedno spi. Bitje zlato. Toliko je pristna, iskrena, direktna in močna. Res sem hvaležen, da se je nama rodila prav ona.

Po ustaljenemu ritualu crtkanja v njeni postelji in potem še na kavču v dnevni sobi, zajtrku in mirnemu pogovoru o različnih stvareh se počasi odpraviva k Mojci (mamici). Lari vse postori sama, umije si zobe, preobleče, pospravi mizo za seboj, ne trmari glede risank (pravi da ve, da nimava toliko časa), si počeše laske, naredi čopek, poišče nogavičke in se obuje (ne japonke temveč supergice, ker ji je v njih bolj udobno, pravi).

Na poti k Mojci se v avtu sproščeno pogovarjava in imam občutek, da je z menoj v avtu ena res pristna oseba v malem telesu. Pri Mojci se posloviva, poljubčkava in Lari brez drame pomaha v pozdrav in to je to. Nikoli ne dela problema ob slovesu, nikjer.

Nič hudega sluteč in dobre volje pridem domov, se usedem na kavč in si vzamem nekaj trenutkov za krajšo meditacijo. In potem jih zaslišim. Obupni kriki, histerični jok in hitro moško govorjenje. Soseska, kjer trenutno živim, je dokaj mirna in tako jok otročka odmeva daleč naokrog. Pogledam skozi okno in vidim morda 4-5 let staro punčko, ki se z vsemi štirimi upira očetu in na ves glas med obupnim jokom kriči: ne morem, nočem, ne morem, ne, ne ne! Očka pa jo dobesedno vleče za seboj (ne vem, v vrtec morda?) in ji venomer, očitno tudi sam razdražen, nekaj hitro dopoveduje. Deklica ga očitno niti sliši ne.

Gledam to sceno od daleč in na oči mi udarijo solze. Nič kritike, misli obtoževanja očka, ki situacije očitno niti pod razno ne obvlada (in, po mojem mnenju, z intelektom poskuša rešiti nekaj, kar lahko reši le srce), niti jeze ali frustracije ob pogledu na sceno na ulici. V sebi zaznam žalost. Žalost, ki je nedvomno moja lastna in je posledica res globoke in močne potrebe po harmoniji, stiku in spoštovanju.

Take in podobne situacije, kot je opisana zgoraj, srečujem pogostokrat. Situacije se sicer razlikujejo, dogajajo se na igriščih, v trgovinah, na parkiriščih, tudi v zasebnih stanovanjih (pri odprtih oknih, denimo), v šoli ali v vrtcu – situacije so različne, bistvo je pa le eno (iz mojega vidika): ni pristnega stika med staršem in otročkom (ali mladostnikom), ni sodelovanja niti spoštovanja (ne na eni ne na drugi strani). Prisotna pa je disharmonija v odnosu, jeza, strah, razočaranje v očeh otročka in morda naveličanost in jeza, včasih morda tudi nemoč in frustracija v očeh starša.

Je to res, prav zares vse, kar naša človeška narava lahko ponudi v (zame) daleč najpomembnejših odnosih? Hvala Bogu, da temu ni tako (iz mojega vidika).

Dragi starši, so vam take situacije poznane?

Se tudi vam včasih ali pa pogostokrat pripeti, da enostavno izgubite stik s seboj in s svojim otrokom in zavzamete pozicijo nad moči, kontrole, morda celo (fizične) agresije in jeze? No, če je odgovor na to vprašanje ne, potem vas prosim, da me kontaktirate in podelite z menoj svojo modrost. 🙂  Če je vaš odgovor da, potem dobrodošli na planetu Zemlja in v krog staršev, ki se učimo biti pristni in delovati v skladu s svojimi notranjimi potrebami in s potrebami svojih otrok.

Nenasilna vzgoja otrok, tema seminarjev, ki temeljijo na praktični umetnosti življenja NVC-ja (sistema nenasilne komunikacije, ki ga je utemeljil Dr. Marshall Rosenberg) je ne le možna za vsakega starša (tudi za vas), temveč nadvse izpolnjujoča praksa vodenja odnosa z otroki in mladostniki. Nenasilna vzgoja, po mojih izkušnjah, temelji na zavedanju svojih lastnih potreb in potreb otrok / mladostnikov in predvsem na sodelovanju. Sodelovanje. Ne torej nad moč ali premoč ali kontrola.

Iskrenost mi je izredno pomembna, in prosto lahko povem, da nisem perfekten starš. Še vedno včasih dvignem glas, izgubim stik z Lariko in njenimi potrebami. Še vedno se učim. Vsekakor pa sem v zadnjih letih prav s pomočjo poznavanja in prakticiranja osnovnih principov NVC-ja realiziral res ogromen napredek v odnosu do moje deklice.

Imam res ogromno izkušenj pri delu z ljudmi v okviru individualnih seans terapije in tudi seminarjev na temo osebnega in duhovnega napredka. Rad delam z ljudmi, s katerimi si delimo skupno realnost: preseganje intelektualizacije oz teoretiziranja in vlaganje energije v poglabljanje realnosti do sebe in drugih. Moji seminarji so vselej zelo pragmatično obarvani in ni mi težko biti spoštljivo direkten in oseben do udeležencev/k. Pomemben mi je napredek, iskrenost in realnost. Več o meni si lahko preberete tukaj >>

Seminarji Nenasilna vzgoja otrok so namenjeni vsem, ki želite:

  • spoznati in prakticirati pristop do otrok in mladostnikov, ki temelji na sodelovanju,
  • nadgraditi svoj trenutni pristop k vzgoji otrok in mladostnikov,
  • preseči vlogo nad moči do svojega otroka / mladostnika /najstnika,
  • poglobiti zavedanje svoje lastne narave, svojih čustev in potreb,
  • spoznati res ogromen potencial Življenja v vas samih,
  • prepoznati svoje morebitne igre in vloge nad moči in kontrole v odnosu do otrok / mladostnikov / najstnikov,
  • morda počasi in postopoma prevzeti odgovornost za svoja lastna čustva in potrebe,
  • spoznati dinamiko razvojne poti otroka (od dojenčka do najstnika),
  • obdariti sami sebe ter svojo primarno ali sestavljeno družino z več pristnosti in odprtosti.

 

Seminarji Nenasilna vzgoja otrok temeljijo na empirični znanosti humanističnega pristopa k življenju oz na povsem osnovnih principih NVC-ja – nenasilne komunikacije.

Prvi izkustveno obarvan seminar Nenasilne vzgoje otrok je že potekal poleti 2016. Vabim vas, da glede terminov in ostalih podrobnosti spremljate našo spletno stran www.zirafica.si in našo FB stran, tukaj >>.

Lahko pa se tudi prijavite na našo emailing listo, spodaj desno na vstopni strani, tukaj >>

Edmond C.