V tem besedilu bi rad z vami podelil določene izkušnje s sistemom Avtentične oz Nenasilne komunikacije, sistema oz še bolje rečeno Umetnosti življenja, ki jo je utemeljil Dr. Marshall Rosenberg.
V življenju sta mi namreč napredek in smisel izredno dragocena in izražanje glede ogromnega potenciala umetnosti Življenja Nenasilne komunikacije mi res dobro dene.
OK. 🙂
Najprej bi rad razmejil dva pojma: razumevanje na eni in transformacijo na drugi strani.
Pomagal si bom s sledečo analogijo:
recept sestavin pice, postopek priprave testa, nadeva, primerna temperatura in trajanje peke – vse to sodi, v temu kontekstu, pod razumevanje teorije in zahteva uporabo kapacitete intelekta.
In razumevanje teorije, logika in intelekt – vse to ima lahko seveda svoj draž in pozitivne lastnosti.
In še tako dodelan recept, še tako popolno razumevanje in obvladovanje teorije se, v tem kontekstu, kar precej težko kosa z okušanjem tople, sočne, hrustljave in res okusne pice.
Kako se vam to sliši? 🙂
Transformacija, po drugi strani (in v tem kontekstu) v primerjavi z razumevanjem pa je proces skozi katerega grem recimo sam, ko uživam res okusno pico. Transformacija stanja pred in po uživanju. Po uživanju pice sem bolj zadovoljen, sit.
Nekaj zelo podobnega sam zaznavam pri razumevanju principov NVC-ja in uporabi teh principov, ki lahko vodijo v transformacijo.
V bistvu govorim o potencialu povsem osnovnih principov NVC-ja, ki mi (morda tudi vam) lahko dejansko pomagajo pri transformaciji. Transformaciji.
Transformaciji česa?
Ne vem. Prav natančnega oz pravilnega odgovora na to vprašanje nimam. Kar pa izredno dobro poznam pa je proces transformacije, ki mi je ogromno doprinesel k mojemu miru, jasnosti in sproščenosti v srcu in v odnosih s strankami, prijatelji in mojo hčerkico. Proces transformacije moje relativne odtujenosti od lastnih občutkov, ne-zavedanja lastnih hrepenenj v srcu in več ali manj razdiralnega načina komunikacije z drugimi.
Sedaj mi na misel prihajajo besede enega od trenerjev NVC-ja, g. Roberta Gonzalesa, katere sem prebral na FB. Robert pravi, da mu je predstavljal sam sistem NVC-ja na začetku velik izziv, kljub poznavanju filozofije, psihologije in kljub dolgoletni praksi meditacije.
Tudi moja realnost je bila kar precej podobna njegovi. Ko sem prvič prišel v stik s principi NVC-ja (jasno definirani občutki, potrebe, razlike med strategijami ter potrebami in razlike med občutki in potrebami, recimo) sem imel za seboj pribl. 15 let vodenja humanistične psihoterapije in vsaj 20 let posvečenega dela na sebi s pomočjo yoge (kriya, mantra, hatha), meditacije (zen, vipassana), Tantre in seveda poznavanja Vedske književnosti, zahodnjaške ezoterike ter kognitivne, humanistične ter transpersonalne psihologije.
In kljub vsem tem izkušnjam in znanju mi je sam sistem NVC-ja predstavljal res velik izziv. Izziv ne na nivoju razumevanja, temveč uporabnosti in prakse v vsakdanjem življenju.
Obvladovanje Umetnosti življenja, kot NVC-ju rad rečem včasih sam, dejansko kliče po posvečenosti, iskrenosti do sebe, vlaganju truda in energije in seveda po soočanju s svojimi lastnimi disharmonijami (potlačena čustva, vzorci vedenja, prepričanja oz stališča glede sebe, sveta in drugih, obrambni mehanizmi, taktike bežanja pred prevzemanjem odgovornosti itd…) in samo razumevanje principov in morda par vikend seminarjev na leto enostavno ne zaleže tako, kot bi si morda želel, po mojih izkušnjah.
Hmm.
Sam obiskujem NVC seminarje v tujini in tudi pri nas tam od l. 2011 dalje in na teh seminarjih sem se res ogromno naučil. NVC je dejansko močan močan sistem doseganja in ohranjanja avtentičnosti in s tem harmonije s samim seboj in drugimi, po mojem mnenju in izkušnjah.
Opažam, da se precej NVC trenerjev in tudi ostalih praktikantov tega sistema posveča socialnim spremembam. Želijo (če prav razumem, seveda, lahko se motim), da se NVC razširi in integrira v izobraževalne sisteme, v šole, v vrtce, v poslovne sfere itd… Tudi iz mojega vidika bi NVC recimo v šolskem sistemu res ogromno doprinesel k večji harmoniji odnosov: spremenimo sistem in vsem bo lepše.
No, moja realnost pa je malce drugačna. Sam ne dajem poudarka na socialne spremembe temveč na spremembe in napredek v življenju posameznikov.
Da, lepo bi bilo imeti sistem kot je NVC v uradnem šolskem sistemu in vendarle NVC vsebuje, iz mojega vidika, še mnogo mnogo mnogo mnogo večji potencial. Potencial za osebni razvoj, za preseganje omejitev v osebnem in celo intimnem življenju. Nudi informacije in predvsem tehnike, ki omogočajo poglabljanje zavedanja, preseganje lastnih samo-ustvarjenih omejitev in predvsem načine, kako varno in v lastnem ritmu napredovati v smeri večje izpolnjenosti in zadovoljstva ter jasnosti in miru v osebnem življenju, tukaj in sedaj, ne glede na razmere v socialni klimi.
In to zahteva posvečenost, iskrenost in voljnost soočanja in preseganja svoji lastnih notranjih disharmonij, in spet, ne glede na razmere v raznih sistemih naše družbe, po mojih izkušnjah.
Transformacija. Meni je dragocen napredek na individualni ravni, transformacija odnosa najprej do sebe, do svojih otrok in staršev. Napredek najprej v notranjih psihični dinamiki, in šele nato v družbi s pomočjo realizacije socialnih sprememb.
Kako naj dosežemo socialne spremembe, če še sami nismo res srečni, izpolnjeni in zadovoljni v prvi vrsti sami s seboj?
No, kakor koli že, kljub želji po socialnih spremembah, je v meni izredno živo hrepenenje po spremembi najprej na nivoju posameznikov, in v tem okviru sem sestavil šest mesečno šolo nenasilne komunikacije, kjer je poudarek najprej na osebnem razvoju in napredku v dojemanju sebe.
Spletna stran, na kateri ste, je namenjena prav osebnemu razvoju in razvoju zavesti.
🙂
– Edmond C.