Besedilo spodaj je bilo napisano ter objavljeno na Integral Life Blogu septembra 2013.
Avtor je Edmond C.
Danes je moja draga deklica Larika dopolnila pet let. Zlato moje bitje nežno in bistro.
Na tem svetu jo imam najraje.
Ob tem, ko pomislim nanjo, na moj odnos do nje in na najine skupne trenutke, me navdaja veselje, radost, veselje in tudi malce otožnosti.
Vsekakor zato, ker mi je v odnosu do nje res pomemben stik, ljubezen in spoštovanje. In v odnosu z Lariko te notranje potenciale živim spontano in radostno.
Vendar ni bilo vedno tako, še zdaleč ne. Še približno dve leti nazaj sem bil v njeni družbi zakrčen, nestrpen in oster. Kljub poznavanju osnov NVC-ja je bil moj odnos do Larike vse prej kot nenasilen.
Spominjam se večera, ko je moja notranja motivacija glede integracije NVC principov v vsakdanje življenje prejela malce zunanje spodbude.
Takole je bilo:
z Lariko sva se odpravljala spat; bil sem utrujen, naveličan njenih večnih vprašanj in komaj sem čakal, da se umiri in zaspi. Do nje sem bil oster in odrezav. Stik z lastnimi potrebami / notranjimi potenciali, empatično zaznavanje njenih potreb oz življenja v njej – vse to je tisti večer gladko šlo v neznano. Kakšen NVC neki, prosim vas.
Larika je bila že v posteljici in se ni in ni umirila. Naveličano sem dvignil glas in ji dejal naj se vendar umiri. Mala deklica je ob tem postala mirna in na tiho pričela hlipati.
“Ma kaj bi pa zdej rada”, mi je šinilo skozi um. Pogledal sem jo in ji z mirnim a ostrejšim glasom dejal: “Povej, kaj se dogaja.”.
In bitje malo, takrat je imela morda tri leta in pol, me pogleda direktno v oči in mirno reče: “Ati, samo ti se tako pogovarjaš z mano.”
Ob tem me je minila vsa nestrpnost, naveličanost in utrujenost. Zaznal sem, da sej je njena spontana direktnost in iskrenost dotaknila boleče točke v mojem srcu. Usedel sem se ob njeni posteljici in jo povabil v naročje, “Pridi k meni, sonček moj.”
Larika se je nato skobacala k meni in se mi usedla v naročje tako, da sva se gledala iz oči v oči.
“Kako to misliš, Larika? Kako se samo jaz pogovarjam s tabo?”, sem jo vprašal.
“Tako jezno, glasno. Samo ti se tako pogovarjaš z mano, mamica se ne.”, je odgovorila. Ob tem so mi na oči že udarile solze.
In Lari nadaljuje: “Veš, jaz imam raje, da se mi lepo pove, kaj se želi od mene. Pa bom potem slišala in se odločila. Če pa si jezen, pa mi ni všeč.”
Bitje moje zlato. Še sedaj, ko pišem to, mi gre na jok. Deklica mala nežna bistra.
No, na tisti večer, v tistem objemu in s tem bitjem mojim zlatim sem v živo dojel oz na novo odkril globok pomen osnovnih NVC principov. Njen stik z njenimi potenciali in potrebami (spoštovanje, ljubezen, stik morda?) je doprinesel k temu, da sem v nekaj trenutkih sam poglobil relanost in prišel v stik s svojimi globljimi potenciali in se de-identificiral od jeze, naveličanosti in razdraženosti.
Z lahkoto sem ji reflektiral njene občutke in potrebe in nato izrazil tudi sebe. Povedal sem ji, da sem utrujen, naveličan in da si želim miru in tišine. Gledala me je v oči in mirno poslušala in samo pokimala. Imel sem globok občutek, da me je res razumela. Stik z njo je bil zame v tistih trenutkih res globok.
Larika se je po tem kmalu umirila in zaspala.
Jaz, izkušeni terapevt in predavatelj s kupčkom diplom in nazivov, pa sem se kot ranjen volk zavlekel v svojo posteljo in pričel izvajati (zame) temeljno tehniko poglabljanja realnosti s pomočjo ozaveščanja (situacija oz strategija > občutki <> potrebe).
Jasno mi je postalo, da moje delovanje v odnosu do Larike niti pod razno ne izraža moje notranje realnosti. Moje potrebe oz notranji potenciali niso bili v ospredju in tako niso bili živeti. Moje potrebe so bile neizpolnjene, moja hrepenenja nepotešena. Ljubezen, spoštovanje, mir, stik, jasnost, razumevanje.
In zato sem bil seveda do Larike oster, osoren in hladen, kot da je ona vsega kriva. Občutki jeze, naveličanosti, razdraženosti in potem tudi razočaranja in krivde, so bili posledica mojih neizpolnjenih potreb, ne pa njenega vedenja.
Danes je moj odnos do mojih lastnih potreb povsem drugačen. Zavedam se svojih potreb oz notranjih potencialov in jih tudi živim. Vzamem si ogromno časa zase, privoščim si velike količine samo-empatije in moje baterije so tako polne in se večinoma z lahkoto posvetim tudi potrebam, občutkom in strategijam moje male zlate deklice Larike.
Z lahkoto zaznavam njeno živo pristnost in radostno življenje v njej, prepoznavam njene občutke in jih z lahkoto ločujem od njenih potreb. Ko je potrebno, ji namenjam veliko empatije. Še vedno pa je seveda prostora za napredek.
Sebe izražam tako, da se res pokažem, razgalim in odkrijem svojo “ranljivost”. Imam postavljene jasne meje, in v odnosu do nje živim iskrenost, jasnost in potrpežljivost.
Larika mi rada prisluhne, ne trmari nekaj po svoje, večinoma se z lahkoto zmeniva vse, kar naju iz trenutka v trenutek tare. Trenutno je tako, kaj bo v prihodnosti ne vem.
Vem pa to, da je Larika živo bitje, ki ima svoje občutke, svoje probleme in svoje tendence in predvsem svoje potrebe. In vse to je povsem enakovredno moji realnosti, mojim občutkom in potrebam. Spoštovanje je res pomembno v najinem odnosu, obojestransko, kot kaže.
Vabim vas, da preberete tudi članek Nenasilna vzgoja otrok >>
Ob spreminjanju odnosa do sebe in potem tudi do Larike mi je kar precej pomagala tudi knjiga Respectful Parents, Respectful Kids.
Zame res dragocen dodatek mojemu osebnemu razvoju in evoluciji pristopa k vzgoji (kliknite na sliko za podrobnosti in naročila na amazonu):
